Konteksti (Tomaž Bešter), 13. marec 2014 ― Zelo zanimivo je, kako človek ob branju knjig potuje v času. Letos sem tako potoval že v 16. stoletje, pa tja v obdobje prve svetovne vojne, preletel nekaj zadnjih desetletij dvajsetega stoletja in se večinoma valjal tu nekje, kjer smo sedaj. V tej knjigi pa sem spet odšel na začetek 20. stoletja. Tja, kjer je že vse dišalo po začetku nove vojne. In to je pomemben podatek. Ljudje smo bitja, ki nas v marsičem pogojujejo okoliščine, v katerih se znajdemo. Ali vemo, da se bomo znašli. In jasno je, da bo groza sočloveka, ki ga ne poznam, ki sedi poleg mene in od kogar ne morem ubežati, toliko večja, če vem, da se pravzaprav velik del sveta pripravlja na vojno. Na ta ultimativni akt prestrašenosti, manifestacijo pohlepa in obupnih klicev želje po obstanku. In zaradi tega marsikaj še bolj grozljivo, neprijetno in tragično.In poizkusite si zamisliti, kakšne situacije obstajajo. Kakšne zares neprijetne. Takšna, kot je v bistvu tale, ko z vašo bralno koncentracijo skuša manipulirati nekdo, čigar namenov ne poznate. Takšna, kot je tale, v kateri vas nekdo skuša siliti v razmislek o nečem, kar je skrajno neprijetno. A ta, predragi sogovornik, ne bo niti približno tako neprijetna, ker od nje lahko odstopiš. Kadarkoli. Recimo zdajle. A v nekih drugih svetovih so situacije, iz katerih ne moreš odstopiti. In ti svetovi se bodo igrali s tvojo domišljijo, ker nikoli, prav nikoli, nikdar in v nobenem primeru ne dobiš zagotovila, da bodo ti svetovi ostali fikcija. (vir slike: emka.si) Svet, ki je prinesel izkušnjo takšne sila neprijetne situacije in ki je zabeljena s pričakovanjem vojne, morije, kakršne do takrat zgodovina ni poznala, je svet knjige, ki sem jo te dni čital. Brodolom je knjiga, ki bo poskrbela za mnoge neprijetne misli. Vendarle luksuz branja tiči prav v tem, da se grožnja pred mislijo, da se to lahko zgodi meni, brez težav kosa z olajšanjem, da knjigo lahko zaprem in takrat vse izgine, jaz pa sem že nazaj v krasnem svetu sedanjosti, brez težav, skrbi in napetosti (

Konteksti (Tomaž Bešter), 8. marec 2014 ― Beneške oči je fantastičen roman, ki mu manjka le nekaj prvin, pa bi ga z največjim veseljem dodal med uspešne kompilacije sodobnih pravljic, čeprav je njeno dogajanje postavljeno kar nekaj stoletij v preteklost. In ne glede na to, kako se to bere ali sliši, sam tega ne pišem s slabšalno predpono. Gre predvsem za to, da gre za zelo berljivo, enostavno pripoved, ki te pelje skozi skoraj čarobno zgodovinsko pokrajino Sredozemlja ob koncu 16. stoletja, med najrazličnejše dogodivščine, ki jih je lahko doživel povsem preprosti človek. Nekdo, ki ni bil aristokrat ali pripadnik cerkvene oblasti, temveč nekdo, ki bi prav lahko bil kdorkoli izmed nas. In slika, ki jo s pišočim čopičem naslika avtor, se v svoji lepi in izbrani, slogovno zelo preprosti dikciji razrašča skozi izjemno potovanje tako skozi prostor kot skozi čas. Kjer užijemo delček tega, česar nikoli ne bomo. O pravljici pa pišem predvsem zaradi preprostosti, ki jo v sebi nosi zgodba in tega, da ima pisateljeva naracija občutek, kot bi na koncu peresa nosila neko moralko. Takšno, ki bi jo prav lahko spisal tudi kak Perrault.  vir slike: emka.si Zgodba nas pelje, kot rečeno, v 16. stoletje, v Benetke, kjer spoznamo družino mojstra zidarja in njegovega sina. Oba živita s svojimi ženami pod isto streho in se trudita za preživetje, predvsem pa sta vajena odrekanja. Za zaplet poskrbi eden od naročnikov gradbenih del, za katerega delata in pri tem, kako sta bila opeharjena, mojster zidar s svojim – za takratno politično elito – predolgim jezikom sebe pahne v nesrečno smrt, sina pa v obtožbo, vsled katere slednji pobegne na galejo in se poda na dolgo pot v Herakleion, na drugo stran Sredozemskega morja. Takrat se tudi zgodba prelomi na dvoje in spremljamo življenjske usode obeh: Micheleja, zidarjevega sina, ki živi kot galjot na obali, doživlja marsikaj, dobrega in tudi slabega; in njegove žene Biance, ki je nevedoča za pota svojega dragega, ostala v Benetkah, sama s svojo taščo in bo odslej izkusila vse, kar se v

Konteksti (Tomaž Bešter), 25. februar 2014 ― Divja bo roman, potopis ali avtobiografska pripoved, ki bo navdušila mnoge. In tudi mene ni pustila čisto hladnega. In kako bi lahko? Gre za spodobno napisan roman, ki sicer nima neke večje kompleksnosti in v osnovi bi mu, zavoljo teme same, zaželel več introspekcije v nočne more posameznika ali pogovorov s pošastjo pod svojo posteljo (kot bi rekel Eric Jarosinsky); a vendarle gre za dobro napisan roman. Za napeto in zanimivo pustolovščino o potovanju po Pacifiški gorski pešpoti, kot jo je doživela avtorica, Cheryl Strayed. vir slike: mladinska.com Pa vendar ne gre le za to. Delo lahko razrežemo na nekaj različnih delov. Ja, najprej je tu pot. Težka, peklenska pot, polna nepredvidenih srečanj s fizičnimi in metafizičnimi pošastmi, ki ti lahko pridejo naproti. Takšni podvigi so sami na sebi nekakšna norija. Človek je bitje, ki se je navadilo določene komoditete v življenju in odločitev, da se nekdo poda na takšno pot, je lahko tudi odločitev proti sebi. A ta odločitev – preden v zrak skočijo vsi bralci, ki me obtožijo poenostavljanja človekove biti – seveda ni črnobela in tudi takšna pot zato ne more biti črnobela. Vsaka pametna odločitev za takšno pot, si predstavljam, zato to vzame v zakup. Predvsem pa je pomemben smoter. Telos. Cilj. Kaj pravzaprav počneš, ko greš na takšno pot? Kaj nameravaš doseči? Je tisto, kar boš dosegel s tem, popolnoma nedosegljivo na drug način? Ja, v resnici so to najpomembnejša vprašanja in odgovor nanje zopet brez poenostavljenih meja med smisli. Cheryl je v tej smeri napisala izjemno knjigo: pripoveduje o svojem življenju, o svoji mladosti, družini, partnerjih, izkušnji z mamili, možem, faksom in delu. Predvsem pa piše o svoji materi. Če je Pacifiška gorska pešpot tisti prvi sovražnik, proti kateremu se Cheryl bori za svojo zmago, gre tu le za navideznega, Potemkinovega sovražnika. Nekoga, ki si ga je izbrala sama. A mogoče se v resnici sama niti ne zaveda, da je ta navidezni sovražnik, proti kateremu se bojuje, le slamnati mož, v